Domačija Lukovi čaka, zavita v pravljico zgodovine.
Nekoč, pred davnimi časi, je gospoda Nikolaja Makuc zaneslo v Brda, v Cerovo. Odkupil je hišo, posestvo, postal kmet in se poročil. Domačija Lukovi je zaživela. Družina, otroci, veliko otrok, zemlja, grozdje, sadje in hrana. Dobro so živeli, ponižno molili in delali.

Sin Jožef je očetovo poslanstvo nadaljeval, prenovil je domačijo, povečal kmetijo, dokupil zemljo in otroci so krasili in živeli dom. Domačija je živela in ciprese so vzniknile. V pravljico je treščilo gorje vojn in ideologij. Po briško trmasto so vztrajali, živeli, prodajali vino in sadje. Sin Romuald, umetniška duša, je zakmetoval, se trudil, kljuboval nesrečnemu času. Z ženo sta reševala domačijo. Obdelovala sta zemljo, prodajala vino in sadje. Otroci so rasli, se izobraževali, kljub času. Domačija je čakala, ciprese so rasle in jo varovale. Kolo zgodovine in človeške usode se je zavrtelo. Vnuk Boris je prevzel domačijo Lukovi. Mladost in sreča sta se vrnila v hišo. Otroci so rasli in se izobraževali. Ljubezen do zemlje, trma, vztrajnost, upanje in vera so postavili vse na pravo mesto.

Domačija Lukovi živi, ciprese rastejo v nebo. Vnuki jo živijo. Z ljubeznijo sadimo in obiramo sadove zemlje in sadove stoletnega truda in trme naših prednikov. Hvaležni smo.